Likovni kritik o Aleksandru Peci

Podobe novogoriškega umetnika Aleksandra Pece so ekskluzivne, vzvišene. So kot nekakšne razglednice ali družinske fotografije. Tiste, ki prinašajo novice, prinesejo sporočilo od daleč, od prijatelja od bližnjega… tiste, ki spominjajo na nek dogodek, na čas, na trenutek. So svojstveno ujeti prizori posvečenega stanja spominjanja.

V teh slikah ne gre za »dogodje«, ampak za uprizoritev. Upodobljenci v pozah portretirancev gledajo iz njih neposredno v nas in v svojem upornem pogledu, izzivalnem zazrtju, udejanjajo omenjeno izkušnjo pri gledalcu.

Portretiranci so v kadru »nastavljeni«. Vešče, prefinjeno »nastavljeni« glede na njihove atribucijske karakteristike. Inscenirana podoba je iskanje, lovljenje objektivnega, ki z nakazovanjem pušča odprt prostor domišljiji. Toda nepopustljiva urejenost v teh slikah  se nabira kot intencionalni naboj umetnikovega idejnega  konteksta, kjer je predmet subjektivna entiteta, ki se v lastni bivanjskosti premika znotraj eksistencialnega risa. Umirjenost protagonistov, v podobo postavljenih kakor pred objektiv fotoaparata, v svojem poziranju odraža suverenost.

Latentni dinamizem figuralni ritem negibnega v premikajočem se odkriva kot fabulativna, novelistična prigoda vendar vzporedno izpeljuje kot svojstvena avtoportretna avtopsija, »odrtje kože« v prekrivanju z drugim plaščem resnice. Vsekakor je umetnikova osebnostna afekcija, zagledanost v likovno, v moč vidnega, v obilje optičnega, ki se nabira na unikatnosti  predmetnega izvirno izpeljana. Poigrava se z draperijo, vzhodnjaško estetično folklorno etnologijo, historično nanešeno simboliko personifikacij in atribuiranjem subjektov.. 

Tako je razbiranje teh podob je v instinktivnem začetku ugodje, ki pa v globljem dojemu preraste v zavedanje slikarjevega čaščenja. Ikonična nrav je v teh podobah vse bolj in bolj evidentna.
Mimetično  uprizarjanje je način, ki dokazuje, da umetnik izvira iz prepričanja, da je osnovno vodilo v vsebino ikonografija. Tu moramo razumeti slikarsko maniro kot sredstvo. Samo foto-princip je lahko v tem smislu dosleden. Naslikani predmet je jasno, nedvoumno opredeljen subjekt, figuralna, optična enota, ki je nosilec meta, psevdo govora, kjer je resničnost prestavljena v imaginacijo, kjer je vse polno romantično estetskega, scene, teatra…

 

Kot, če bi bilo zares?  Jaz samuraj, astronavt, kamikaza, geiša ali lepotica v lateksu in usnjenem korzetu… Posebnost, ki jo imajo (posedujejo) protagonisti, figure prenašajo v medsebojno razmerje, neodvisnost se razblini in uteče v drugi odnos. Nič ni posamično, ampak se širi v preplet, kjer ni racionalnosti, ampak morda bolj simboličnost, znakovno kodno razmerje.

Pa vendar ne gre zares za metaforiko, ekskluzivno simboliko, ampak bolj za vizualni izziv.

 

V teh, v »prividu« razgrnjenih konotacijah  atraktivno razgaljenega ženskega, moškega, japonskega, ameriškega, vzhodnega, zahodnega, tradicionalnega, tehničnega, biotičnega, baročnega, erotičnega se pojavi  Lepota.

 

To je  Lepota izven estetskega, izven razumskega,  je v polju nad-estetskega, v sferi spojitve imaginarnega in realnega. Je lahko erotična ali pa nad-erotično popolna, vzvišena, sublimna. Lepota je prostor, je kraj, je pojav pozitivnega principa, dojeto stanje oplemenitene zavesti.  Lepota je, ko se nagonskost prepleta z užitkom gledanja (vojaristični hedonizem), je zadovoljitev v vizualnem. Lepota v brezhibni, perfekcioniranosti, kjer biva vsa blagohotna poetična liričnost. Lepota v bitnem, v srži. Lepota kot opozicija kulturi sijaja, ki v kičastemu pojavnemu fenomenu aktualnih plehkih populističnih predstav, v ilustrativnosti, kjer ni nič prefinjenega, ampak samo videz, zapravlja estetsko formo.

In ravno zaradi tega, bi rekli, da kljub temu, da nas asociativni nagib ob soočenju s obravnavanimi podobami v prvem hipu vodi v trivialno stripovstvo (manga) tukaj ne gre za strip. Gre za podobe v katerih profana drža obstaja kot nekakšna prikrita sakralnost, fetišizacija,  intimna kultnost.
Skratka Aleksander Peca ustvarja podobe, ki nastajajo na podlagi zelo realistično dodelane figuralne forme. Z avtorsko opredeljeno in izzivalno ikonografijo, ki se večinoma manifestira v soočanju in nenavadnemu združevanju vzhodnega in zahodnega sveta, se pogosto dotika tudi področja tabuizirane seksualnosti fetišizma. Vsekakor bi njegove slike videli kot intimno iskanje avtorskega odkrivanja estetičnosti forme, ki prelita v vsebino doseže nadgrajeno stanje in poseben značaj kultiviranosti. Gre za poenotenje drugačnosti v ustvarjenem novem redu. Preobleka je modus, je oblikovni model prestavljanja resničnosti, ki se v igrivem načinu, saj Peca ni nikoli težak ali obremenjen s turobnim, prijetno prestopa v novo realnost.

Figure, v nenavadni opremi ali okolje poseljeno z nevsakdanjimi liki so nosilci pripovednega v tem slikarstvu. Negirana generičnost predmetov dopušča paradoks in ustvarja pot prepleta etnološkega, estetskega, erotičnega, tehnološkega, astrološkega … Vse je možno, v času, ki nas obdaja in prostoru, ki nevsakdanje teče, ko stojimo pred podobami Aleksandra Pece.

Dejan Mehmedovič, likovni kritik